Nadzor nad mediji

Domov  Nazaj  Naprej

V predstavniški demokraciji potrebujejo gospodarske in politične elite za vladanje vsaj pasivno soglasje večine državljanov. Da lahko uresničujejo svoje politike in interese, morajo zato vplivati na oblikovanje javnega mnenja.

 

Množični mediji, ki sebe označujejo za "pse čuvaje demokracije", pa ne opravljajo več svoje funkcije. Časopisa, ki bi razmišljajočemu državljanu ponujal vsaj približno uravnotežene informacije in verodostojen komentar aktualnih dogodkov, enostavno nimamo. Nekaj raziskovalnih novinarjev sicer obstaja, vendar pa se posvečajo predvsem produciranju in plasiranju afer, seveda v popolnem sozvočju s centri moči, katerim služijo. Praktično vsi gospodarsko-politični komentatorji in kolumnisti se zlorabljajo za napade na nasprotnike elit in proizvajanje protiideologij. "Navadni" novinarji pa sledijo liniji najmanjšega odpora in papagajsko posredujejo informacije, kot jih plasirajo "službe za odnose z javnostmi", po domače propagandne službe korporacij in elit.

 

Večina državljanov prebere Slovenske novice in Dnevnik ali Delo ter gleda TV dnevnik na TVS ali POP TV. Ti mediji skupaj z ostalimi glavnimi kanali informiranja predstavljajo ogledalo družbenega trenutka. Slika, kot jo povprečen državljan vidi v tem ogledalu, pa je iz zgoraj naštetih razlogov tako popačena v korist vsakokratne elite, da si večina državljanov ne more ustvariti pravilne slike svojega okolja in družbe. Dejanska vzročno-poslednična zveza večine dogodkov ostane skrbno prikrita. Kadar pa se pomembna informacija le izmuzne čez vse filtre, jo brž prekrijejo z afero ali dogodkom, s katerim preusmerijo pozornost javnosti.

 

Naj naštejem nekaj vzvodov in filtrov za nadzor medijev (povzeto po http://en.wikipedia.org/wiki/Propaganda_model ):

 

Lastništvo

Vplivni mediji so pretežno v lasti kapitalskih konglomeratov (Delo, Dnevnik, Žurnal24, PopTV), pod vplivom vsakokratne vladajoče elite (RTV) ali pa cerkve (Ognjišče, Družina). Lastniki kapitala ali virov sredstev  izvajajo nadzor nad položaji v upravnih odborih in skrbijo, da mediji podpirajo politiko, ki koristi elitam in interesnim skupinam.

 

Oglaševanje

Sodobni mediji ustvarjajo večino prihodka z oglasi. Seveda pa oglaševalci odtegnejo denar medijem, ki pišejo proti njihovim interesom.

 

Viri informacij

Mediji za delovanje potrebujejo stalen pritok informacij in dogodkov. Interesne skupine in politične elite imajo dovolj virov, da se lahko organizirajo in medije redno zalagajo z gradivom. Tako si zagotovijo, da je njihova informacija najobsežnejši in najbolje pripravljen medijski vir, in s tem ključno vplivajo na vsebino medijev ter obravnavo dogodkov.

 

Napadi

Poročanje, ki škodi interesom vladajočih elit, postane tarča organiziranih napadov. Množične pritožbe urednikom ali poplava groženj z odpovedjo časopisa so le najpreprostejša oblike. Učinkovitejše je delovanje elitnih "možganskih trustov", ki nezaželeno poročanje kritizirajo z akademskimi referencami, ki pa izkrivljajo dejstva, servirajo polresnice ali popolne laži, nasprotna mnenja pa diskreditirajo z odrekanjem strokovnosti ali omaloževanjem. Ta metoda je prav v Sloveniji nejveč uporabljana, kjer ljudje pretirano zaupajo "strokovnim" mnenjem.

 

Protiideologije

Pomemben prijem za diskvalifikacijo vladajočim elitam nenaklonjenih mnenj je etiketiranje nasprotnikov z oznakami, ki so v družbi splošno in nekritično pojmovane kot negativne. V 60. letih je v ZDA to vlogo igral "komunizem", v današnjih časih pa je tam uporabljena protiideologija "terorizem": kdor kritično govori o vladni politiki, “podpira terorizem”. V Sloveniji se v ta namen uporabljajajo drugačne diskvalifikacije. Najpogostejši in še vedno učinkoviti sta totalitarizem in kolaboracija z vsemi podvariantami. Poleg tega je široko v uporabi pripenjanje raznih etiket kot so nestrpnost, ksenofobija, sovražni govor in podobno.