Kdo v resnici vodi državo

Domov  Nazaj  Naprej

Ob osamosvojitvi Slovenije se je obenem zgodil tudi prehod iz socialistične v kapitalistično družbeno ureditev (ozirama nekaj podobnega). Politična elita, ki je v socialističnem sistemu upravljala družbo, je izgubila (ali pa morda izpustila?) del oblasti, nova elita (recimo ji pomladna) pa si je prizadevala čim večji del oblasti na novo pridobiti. Skupno obema elitama pa je to, da nista neposredno lastniško povezani z gospodarstvom, kajti zrasli sta predvsem iz političnih korenin, raznih inštitutov in združenj.

 

V senci boja za oblast med obema političnima elitama so kot gobe po dežju vznikale interesne skupine, katerih primarni cilj je bil, da bi si zagotovile čim večje ugodnosti, materialne ali nematerialne. Te skupine so nastale praktično na vseh področjih delovanja družbe in so si zelo različne po področju in načinu delovanja, vplivu in množičnosti. Skupno jim je le to, da zase pridobijo več ali pa prispevajo manj, kot bi lahko ob boljšem delovanju države. Tem skupinam rečemo lobiji in cehi. Njihova značilnost je, da niso politično opredeljene, ampak v iskanju ugodnosti navežejo simbiotičen odnos s politično elito, ki je trenutno na oblasti (ali pa ji brezkompromisno nasprotujejo, če jim ne ustreza).

 

Eden prvih prepoznanih cehov v novi državi so bili notarji, zdravniki, sodniki in drugi. Med lobiji seveda ne moremo mimo gradbenikov, nikakor pa ne smemo spregledati lobijev s področja znanosti, šolstva, kulture in umetnosti. Tudi organizacije civilne družbe so si zagotovila velika javna sredstva, o katerih smislu in učinkovitosti porabe se nihče ne vpraša.

 

Posledici indiferentnega odnosa političnih elit do gospodarstva in močnega vpliva interesnih skupin sta predvsem dve:

 

Gospodarsko okolje v Sloveniji je neprijazno. Plačilna nedisciplina, dolgotrajno in nepredvidljivo delo sodišč, nejasna in komplicirana zakonodaja, visoka obdavčitev plač in dohodkov, pomanjkanje tehničnih kadrov, težka dostopnost evropskih sredstev in podobno so povzročile upad konkurenčnosti slovenskih podjetij. Če k temu dodamo slabo upravljanje državnih sistemov in podjetij, je padec dodane vrednosti na zaposlenega popolnoma razumljiv, vprašljiva pa je tudi bodoča konkurenčnost slovenskega gospodarstva.
Zaradi delovanja cehov in lobijev družba in državljani izgubljajo ogromna sredstva. Predrage avtoceste, absurden način gradnje in popolna dezorganiziranost v zdravstvu, smešen sistem javnih naročil, razbohotena državna uprava, usihanje dejanske pravne varnosti in druge devijacije povzročajo dodatne stroške na vseh področjih.

 

Kot praktičen primer mačehovskega odnosa politike do gospodarstva in moči takratnih direktorskih lobijev je zakonodaja, ki je omogočila privatizacijo brez lastnih sredstev.

 

Kakorkoli že, povečane stroške zaradi interesnih skupin krijejo izključno slovenski delavci v gospodarstvu. Edino tam se ustvarja nova vrednost, vse ostalo je prekladanje iz levega v desni žep (in obratno). Edino in samo gospodarstvo zagotavlja funkcioniranje države v najširšem smislu. Šolstvo, zdravstvo, državna in lokalna uprava, policija, vojska, kultura,... so sistemi, ki lahko funkcionirajo samo, kadar gospodarstvo zagotovi zanje dovolj sredstev. Problem pa je v pojmu "dovolj". Zaradi delovanja lobijev in cehov so nekateri sistemi razbohoteni, predragi in povrhu tega še neučinkoviti. V zadnjih 10 letih so stroški teh sistemov zelo narasli, njihov učinek oziroma produktivnost pa ne ali pa je celo upadla.

 

Ker je gospodarstvo že obremenjeno do skrajnosti, je iz njega težko izžeti dodatna sredstva. Dodaten problem predstavlja recesija, ki je še zmanjšala sredstva iz gospodarstva (zelo se je zmanjšal DDV in prihodki iz vseh drugih davčnih virov). Zato se je politična elita odločila za zadolževanje države v tujini, deloma neposredno deloma pa preko poroštev državnim in drugim podjetjem in ustanovam. Obseg  teh obveznosti lahko še dodatno naraste, ker obstaja verjetnost povišanja obresti ob koncu svetovne recesije, ki se (morda) kaže, slovensko gospodarstvo pa bo z izhodom verjetno zamujalo. Te obveznosti države, ki so pretežno nastale v času "debelih krav", bo moralo seveda vrniti gospodarstvo v času "suhih krav". Pravzaprav jih bodo morali vrniti zaposleni, ki delajo v gospodarstvu in obrti.

Zaključki:

 

1.Država je še vedno orodje v rokah vladajočega razreda
2.Slovenijo vodijo politične elite, ki zastopajo predvsem interesne skupine
3.Na parlamentarnih volitvah izbiramo samo navidezno, dejansko pa se nič ne spremeni
4.Gospodarsko okolje je slabo, povprečna plača pa nesorazmerno majhna zaradi napihnjenih stroškov države, institucij in delovanja interesnih skupin

 

Posledica je razvojno zaostanje, ki lahko v kratkem pripelje do zloma gospodarstva in velikih družbenih pretresov

 

Kako jim to uspeva?